V Amazoniji več kot 3 milijone ljudi oskrbujejo izolirane mini mreže. Na stotine mini omrežij, ki jih napajajo dizelski agregati, ki jih upravljajo neodvisni proizvajalci električne energije (IPP) in javna podjetja za oskrbo z električno energijo v regiji Amazonije, uporabljajo vladne subvencije, ki pokrivajo 100 odstotkov stroškov goriva. Nemalokrat se za prevoz litra dizla na te odročne in težko dostopne kraje porabi več kot liter dizla. Samo leta 2023 bo sežiganje subvencioniranega dizelskega goriva v amazonskih miniomrežjih izpustilo 1,6 MtCO2eq, s stroški goriva v višini 2,5 milijarde dolarjev, ki si jih delijo vsi Brazilci prek računa porabe goriva. Oskrba z električno energijo je odvisna od logistike dobave dizla, ki je lahko motena v času suše, zato morajo imeti dizelske elektrarne na določenih lokacijah velike rezervoarje za gorivo. Poleg tega ima veliko lokacij z dostopom po makadamskih cestah težave med deževno sezono, kar zahteva večje zaloge goriva, kot je primer spodaj prikazanega mesta Oiapoque, ki ima skladiščno zmogljivost 1,5 milijona litrov goriva z avtonomijo 45 dni .
V zadnjih desetletjih poskusi zmanjšanja udeležbe proizvodnje dizelskega goriva v obrečnih in izoliranih amazonskih vaseh in mestih niso bili uspešni. IPP-ji se raje držijo dizelskih agregatov, ki jih tako dobro poznajo, pod priročnim zavetjem subvencij, zasnovanih pred mnogimi desetletji za zagotavljanje dostopa do energije, energetske varnosti in zanesljivosti storitev. Medtem so številne tehnologije obnovljivih virov energije (RET) doživele znižanje cen in so se uveljavile v smislu zanesljivosti in uporabe lokalno razpoložljivih naravnih virov. V tem kontekstu so bili RET, kot so biomasa, sonce in veter, ovrednoteni, da bi pomagali pri energetskem prehodu v Amazoniji, in tukaj je predstavljena celovita analiza.
Biomasa:le manjšina skupnosti v izoliranih sistemih ima zadostno zmogljivost za pridobivanje energije z uporabo proizvodnje biomase iz ostankov glavnih poljščin v regiji, vključno s kasavo, açaí, koruzo, banano in sladkim krompirjem, med številnimi drugimi. Proizvodnja energije s sežiganjem lesnih ostankov, pridobljenih iz žag, ki imajo načrt trajnostnega upravljanja in mednarodno certificiranje svojih izdelkov, je nekaj redkega v regiji, ki jo najdemo le na enem mestu (Itacoatiara – AM), ki deluje v Amazoniji (www. itacoatiara.com.br).
Veter:Območje Amazonije ima nizko povprečno letno hitrost vetra (manj kot 4 m/s), zaradi česar je v povezavi s težkim dostopom in pomanjkanjem obsega v teh izoliranih skupnostih proizvodnja vetrne energije v regiji nekonkurenčna.
Fotovoltaika:Vir sončnega sevanja je obilen in enakomerno porazdeljen po vsej Amazoniji; povprečno letno globalno horizontalno obsevanje je nad 1700 kWh/m2.leto. Sončna energija je modularna rešitev, ki je enostavna za namestitev in malo vzdrževanja, vendar ima tehnologija pomembno pomanjkljivost, to je zahteva po veliki površini. Za izvedbo sončnih elektrarn v Amazoniji so možne tri možnosti: i) centralizirane, talne fotonapetostne elektrarne, ii) plavajoče sončne fotonapetostne elektrarne in iii) majhni porazdeljeni fotovoltaični sistemi (strehe ali tla, vključno z agrivoltaiko).
Možnost centralizirane zemeljske vgradnje velikega območja naleti na pomembno omejitev, ki je razpoložljivost primernih območij za postavitev površinsko intenzivnih sončnih PV elektrarn brez nadaljnjega zatiranja gozdov. Amazonski pragozd je zelo gost z visokimi drevesi in to je glavno ozko grlo te tehnične rešitve, saj na mnogih lokacijah ni čistih območij v tem redu velikosti. Agrivoltaika ima lahko tukaj pomembno vlogo, saj povezuje proizvodnjo PV energije in trajnostno rabo zemljišč.
Druga možnost so lebdeči PV sistemi, ki bi jih lahko namestili na bregove rek, v bližini katerih se nahaja dobršen del izoliranih skupnosti. Plavajoči PV se pogosto uporablja v krajih z visoko demografsko gostoto in nizko razpoložljivostjo kopenskih območij, kot sta Singapur in Japonska, in je običajno nameščen na jezerih ali rezervoarjih, območjih mirne vode, kjer je gibanje vode povezano samo z lokalnim vetrom. Tehnična izvedljivost namestitve plavajočih fotonapetostnih sistemov vzdolž hitre reke Amazonke se sooča z velikim odporom in skepticizmom s strani glavnih in najbolj izkušenih proizvajalcev plavajočih sistemov.
Tretja možnost za proizvodnjo PV je porazdeljena rešitev na strehi, ki je tako pogosto uporabljena v urbanih območjih, z več kot 2 milijonoma naprav, ki delujejo v brazilskem medsebojno povezanem sistemu distribucije energije. Analize, ki jih je izvedel Brazilski nacionalni inštitut za vesoljske raziskave (INPE), kažejo, da lahko število obstoječih streh v teh izoliranih skupnostih zagotovi visok odstotek storitev za te izolirane sisteme. Možnost predstavlja tudi pomembne socialne vidike, saj bi bila za integracijo PV v veliko število sistemov potrebna precejšnja lokalna delovna sila za namestitev in naknadno vzdrževanje.
Tipična stanovanjska stanovanja v teh skupnostih z nizkimi dohodki uporabljajo poceni vlaknocementne strešnike, nameščene na krhke lesene konstrukcije, ki ne morejo prenesti 20-25 kg/m2dodatna obremenitev zaradi tipičnega PV modula in aluminijaste strukture, ki se uporablja v strešnih PV. Da bi omogočili integracijo PV na strehe pod temi pogoji, je vlaknocementne fotonapetostne strešnike razvil eden največjih proizvajalcev vlaknocementnih strešnikov v Braziliji in so v zaključni fazi testiranja vzdržljivosti in zanesljivosti v Laboratoriju za sončno energijo na Universidade Federal de Santa Catarina. Dodatna teža trakov 1/6 rezanih sončnih celic na končnem strešniku je zanemarljiva, zamenjava več teh PV strešnikov na obstoječih strehah pa je enostavna. Pričakovani stroški so nižji od tradicionalnega fotonapetostnega sistema na strehi, vendar je potrebno povečanje, da bi dobili dostop do fotonapetostnih celic po konkurenčnih cenah.
V tej oceni scenarijev za trajnosten in odporen energetski prehod v izoliranih sistemih v Amazoniji je treba del fotovoltaičnih generatorjev namestiti centralno, da se zagotovi centralni sistem visoke zmogljivosti, razpoložljivosti in zanesljivosti brez krčenja kakršnih koli nadaljnjih gozdnih območij, medtem ko drugi pomemben del generatorjev bi moral biti nameščen na strehah in v agrovoltaičnih sistemih.
Avtorja: prof. Andrew Blakers /ANU) & prof. Ricardo Rüther (UFSC).


